@mitjamavsar

V skupini UX Slovenia smo se junija v okviru teme meseca pogovarjali o piškotkih. Objavljam galerijo različnih implementacij, ki si z vidika izkušnje nič hudega slutečega uporabnika zasluži le en komentar: “No comment”.

Pa bom seveda vseeno komentiral.

Slovenski internetni trg je ob piškotni direktivi zavrel. Skoraj vsak lastnik spletnega mesta si je stvar razlagal po svoje, mnogi so reagirali celo tako, da so začasno odklopili analitične piškotke in ostali brez podatkov o svojem spletnem poslu.

Nekateri “vojni dobičkraji” so začeli svoj posel desetletja. Klicali in emailali so podjetje za podjetjem in jim sporočali: “Novi predpis je tu, grozi strašna kazen, a tu smo mi, dovolite, da vam pomagamo! Za 200€.” :)

Vsak pravni in vsak IT oddelek je podal drugačno mnenje, in posledično je vsaka spletna agencija zamesila piškote po svoje.  In stran za stranjo, mesto za mestom, so se piškotki spekli:

In zdaj smo vsi pečeni. Kot uporabniki smo priča onesnaženju, ki spominja na čase zgodnjega interneta, ko je vsako spletno mesto premoglo vsaj en moteč prekrivni oglas. S karseda majhno ikono “X”. V tistih časih so si najbolj živčni uporabniki nameščali t.i. adblockerje. Danes si nameščajo cookie-notice blockerje.

Še posebej kislo sem se nasmehnil ob tistih obvestilih, ki so trdila, da “piškotki prispevajo k boljši uporabniški izkušnji”. :/ 

Namreč, izkušnja se je vse prej kot izboljšala:

• Številni uporabnikov piškotkov sploh ne razumejo. Slehernik ponavadi niti tega ne ve, kaj je brskalnik! Poseben problem so zato starejši uporabniki. Domala vsi sorodniki, starejši od 50 let, so me en za drugim zaskrbljeno spraševali: “Ti se spoznaš na ta internet. Kaj je zdaj s temi piškotki. Potrdim? Je to virus?
• Uporabniki so soočeni s pravno-tehničnimi žargonizmi: /…/ direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah /…/ se strinjate z nastavitvijo piškotkov za analitiko, personalizacijo /…/ izključno za lastne analitične namene /…/ ponovno trženje in ostali piškotki tretjih mest /…/
• Številne implementacije ne upoštevajo rabe na mobilnem telefonu. Gumb tako ponekod uide iz vidnega polja malega zaslona, kar manj veščemu uporabniku prepreči uporabo.
• Uporabnik je prisiljen, da se enakega opravila uči vedno znova. Ko že misli, da je treba klikniti gumb “Zapri” ali “Sprejmi”, se pojavi bolj kreativna rešitev “Nadaljuj z uporabo”. In ko že ponotranjijo, da je obvestilo o piškotkih tista črna stvar na vrhu spletnega mesta, se iz spodnjega levega roba pojavi animirana živordeča varianta.

Kaj storiti?

V skupini smo se optimistično skušali dogovoriti, katero obvestilo je bolj ustrezno in zakaj. A debata je rodila bore malo. Zdaj, ko so piškotki ušli iz pečice, je seveda prepozno. In tudi če bi se kaj dogovorili, kdo in na čigave stroške bo zamenjal vse že plačane implementacije.

Ni je organizacije, ki lahko vrne pobegle piškote v pečico … Hm. Razen morda izvorni grešnik?

Edina rešitev, ki jo zaenkrat vidim je, da direktivodajalec, na slovenski ali, še bolje, na EU ravni, stopi korak dlje od pravnega teksta k resničnemu življenju.

Podobno kot pri obvestilu o škodljivosti pitja alkohola na steklenici žganja in kajenja na škatlici cigaret, naj predpiše enotno besedilo, podobo in način interakcije.

In oh koliko denarja in skrbi bi si direktivodajalec prihranil, če bi pripravil orodje, s katerim lastnik spletnega mesta en-dva-tri naklika svoje piškotke in kopira obvestilo na svoje spletno mesto.