@mitjamavsar

Utrujena od celodnevnih predavanj in lačna, skoraj sestradana, sva se s kolegom peš napotila od univerzitetne stavbe, kjer se odvija konferenca o uporabniški izkušnji (UXweek), proti centru mesta San Francisco. Cel dan smo se učili oblikovati popolno storitev. Predvsem je šlo za spletne storitve, a naučila sva se tudi to, da je stvar zelo podobna v resničnem svetu. Na primer pri storitvah, kot je gostinstvo.

Najina lakota se iz koraka v korak stopnjuje. S težavo obideva napis California Style Grill. Z živci na koncu se izogneva dišečemu McDonaldsu. Kruljenje.

Nato podleževa. Na zunaj povsem navadna restavracija. Povprečna menza. Pogumno odpreva vrata in pričaka naju širok nasmeh. Drobceno dekletce nama navdušeno razloži, da gre za pakistansko indijsko restavracijo. Naj si kar izbereva mizo in usedeva.

Deloma zaradi nasmeha, deloma, ker v prostoru res dobro diši, pridno ubogava.

Takoj se zgodi prvi korak strežbe. Na mizi se brez vprašanja znajdeta dva kozarca. Prijazno jih napolni z vodo. Spet očarljiv nasmeh. Poda jedilnik.

Cena obroka 8 dolarjev (6 €). Prepoceni, da bi imel visoka pričakovanja. A prelačna sva, da bi si premislila.

Izbirava. Poleg imena jedi je v jedilniku zelo razločno napisano, za zahodnjake, kaj pomeni posamezna jed, koliko je začinjena in s čim. Jedilnik je jasen. Ne potrebujeva razlage. Izberem polovico piščanca. Ko se po petih minutah končno odločiva, je gospodična že pri mizi.

Opazujem prostor. Kuhinja je povsem odprta, opazujem 5 kuharjev, ki se sučejo s posodami. Delajo hitro, da se kadi, a so vendarle neverjetno umirjeni. Smejejo se, sproščeno izmenjujejo šale z natakarji. Vzdušje plemenitijo še ritmi sodobne indijske glasbe.

Vprašam, če imajo brezžični internet (wifi). Takoj mi odrecitira geslo: “welcometocafechaat”. Odprem Foursquare in se počekiram. Naročim pijačo Mango Lassi. Elegantno odlebdi in čez tri minute se pred mano znajde pijača. Čudovitega okusa.

Mine deset minut. Kuhar pomigne natakarici. Zasmejeta se. Čez pult se zakadi, hrana se približa mizi. Piščanec je svež, živo rdeče barve, mariniran v pravih začimbah. Basmati riž omamen, pravkar kuhan. Omaka malce pikantna, a le ob prvem grižljaju, nato se zlije z ostalimi okusi. Vse se kadi, izgleda odlično. Pokusiva. Kar je obljubljal izgled, je izpolnil okus.

Končava. Smeje gledava prazne krožnike. Pojavi se gospodična, vpraša, če sva zadovoljna, če bova še kaj. Rečeva, da ne. S sabo ima že pripravljen račun, postavi ga na mizo: “Plačajta kadarkoli bosta pripravljena”. Odlebdi.

Odpreva prenosnike, se priklopiva na internet:
Lokal pohvalim na spletnem mestu, kjer turisti izbirajo lokacije (yelp.com).
Nato ostaneva v lokalu še dobro uro, naročiva dodatno pijačo.
Kolega objavi pohvalo na Facebook.
napišem tole objavo za spletni portal Delo.si.

In v glavi se postavijo vprašanja:
Vprašanja, ki izhajajo iz zgoraj okrepljenih besed. Vprašanja, ki bi jih najraje zastavil slovenskim gostincem:

• Zakaj v sloveniji večina natakarjev ne zmore nasmeha? Zakaj se ne zavedajo, da je od kakovosti njihovega dela odvisna moja napitnina in ponovni obisk?
• Zakaj me natakar pogleda kot smet, če naročim kozarec vode? To ne pomeni, da ne bom naročil druge pijače. Posebej moram poudarit, da nočem ustekleničene, ker je pač tista iz pipe boljšega okusa. In zastonj.
• Zakaj natakarja čakam po pol ure, potem pa se primaje z odnosom “kaj bi pa ti rad?”
• Zakaj odlične hrane ne dobim v navadni restavraciji za 5 do 10 evrov, ampak moram iti zanjo v precej boljšo restavracijo, kjer za obrok plačam 20, 30 evrov. A iskrene, avtentične prijaznosti in človekoljubja ne opazim niti v teh.
• Zakaj v običajnih restavracijah ne znajo hrane servirati sveže, ampak vsaj del obroka pregrevajo ure in ure? Recimo krompir?
• Zakaj hrana izgleda vabljivo odlično in okusno na meniju, v živo pa me največkrat razočara?
• Zakaj so tako pogosto vsi živčni in slabe volje, še posebej, ko imajo veliko gostov? Načeloma veliko gostov pomeni dober biznis, stabilno službo in več napitnine.
• Zakaj se moram še posebej potruditi, ko želim plačat? Zdi se, da nočejo mojega denarja. Zdi se, da ne spoštujejo mojega urnika.
• Zakaj zoprnih natakarjev, ki ne marajo ljudi, nihče ne odpusti? Verjetno ogromno prijaznih ljudi trenutno čaka na Zavodu za zaposlovanje.

Vprašanja so seveda le pavšalna obsodba. Nekaj restavracij je odličnih, velika večina pač ne. Večini zmanjka pri kakovosti hrane. Skoraj vsem zmanjka pri kakovosti storitve in ustreznosti cene.

– –

Dragi/a bralec/bralka. Pošlji tole kakšnemu gostincu ali natakarju, ki tarna zaradi pomanjkanja gostov ali recesije. Ravno v teh časih mora poskrbeti za vrhunsko izkušnjo svojih lačnih gostov. Takšni gosti se redno vračajo in plačajo več.

– –

In če boste kdajkoli lačni v centru San Francisca, mimogrede obiščite Cafe Chaat. Prav nič posebnega ni za te kraje. Ne komplicirajo. Enostavno so dobri, kot znajo biti. Potrudijo se. In njihov slogan (obljuba) “Served fast and Fresh” ni presežek, a drži kot pribit: http://www.chaatcafes.com/locations.html

– –

Objavljeno tudi na Delo.si:
http://www.delo.si/tuditi/blog/ocaran-gost-objavi-izkusnjo-na-blogu.html