* Objave z zvezdico so bile zelo brane/komentirane/tvitane/lajkane, zato se jih verjetno bolj splača prebrat od tistih brez zvezdice.

Hej, bralec! Bi plačal ta članek *
Vprašali so me, kaj menim o uvedbi plačevanju vsebin na Delo.si.

Danes grem z vlakom. Kaj pa jutri?
O potnikovi izkušnji s slovenskimi železnicami

Koga pa ti motiviraš?
Slovenci smo res odlični v jamranju, jokcanju in kritizerstvu.

Ti, Ja, ti imaš rešitev za krizo *
Dileme je konec. Za tole krizo sva odgovorna ti, dragi bralec/bralka, in jaz.

Poberi eno smet na dan *
Če se navade naleze 1000 ljudi, bomo v naslednjem mesecu mimogrede pobrali 20.000 kosov smeti! In svet bo malce lepši.

Očaran gost objavi izkušnjo na blogu *
Zakaj v Sloveniji večina natakarjev ne zmore nasmeha? Zakaj se ne zavedajo, da je od kakovosti njihovega dela odvisna moja napitnina in ponovni obisk?

Všeč mi je
Facebook obstaja v naših življenjih tudi brez Facebooka. In je obstajal že davno pred Facebookom!

Le dotaknite se novotarij!
Pogosto se mi zdi, da je razdalja med znanilci novih trendov, lahko bi jim rekli tehnološkimi vsevedi (geeki) ter običajnimi ljudmi prevelika.

Leni. Buldog
Tokrat za Delo.si ekskluziven intervju z najslavnejšim buldogom na Facebooku – pametnim in lepim buldogom Lenijem!

Do dna!
Zdi se, da se je napol nalašč – napol ponesreči, (predvsem pa zelo nerodno in torej zelo v vladnem stilu), iz neke pirovske flaške splazil grotesken duh.

Wi-fi-ji šentflorjanski, odprite se! *
Obstajajo približno trije načini, kako upravitelj lokala razmišlja o internetu.

Ko bi e-uprava Facebook postala
Z uporabniško izkušnjo bi rad rešil svet, zato bom že kar v svoji prvi objavi napolnil vse svoje topove in izvedel blogerski napad na državo. Natančneje na e-državo.

Zakaj to počnem?

Vsako jutro peljem psa na sprehod. Drekec poberem v črno vrečico, ker se to pač spodobi … No ja. Če sem čisto iskren, pravzaprav ne zato, ker se spodobi, ampak zaradi povsem praktičnega egocentričnega razloga … Z Lordom vsak dan prehodiva skoraj isto petnajstminutno traso, ponavadi označujeva ista drevesa in grmičke .. In razlog za pobiranje je sila zdravorazumski: v drekec, ki sem ga včeraj prebral, danes pač ne morem stopit. :)

Pred časom sem opazil, da je na taisti trasi po tleh precej smeti:

• Plastenka za vodo
• Listek, ki je nekomu padel iz denarnice
• Škatlica čikov
• Robček
• …

Nekaterim verjetno smeti odpadajo ponesreči. Drugi nekam hitijo in obupajo, ker ne najdejo smetnjaka. Tretji so imeli nesrečno otroštvo in jih nihče ni naučil manir. Četrti so pravkar prišli na delo v Slovenijo, pa še ne poznajo vseh norm naše družbe …

Vzroki so različni in lahko bi jadikoval o nevzgojenosti, nemarnosti. Ali pa o tem, da je naša družba na robu propada. Da se bomo slej ko prej zadušili v smeteh … Lahko bi se tudi obregnil nad hišnika ter na primer nad občino in njenim izvajalcem za odvoz smeti …

Kakorkoli že, smeti pač motijo mojih 15 minut jutranjega miru in dihanja svežega zraka v sicer zelo lepi zeleni soseski … in jadikovanje me pač ne bo pripeljalo nikamor. Predvsem pa ne bo polepšalo izkušnje mojega jutranjega sprehoda.

Kaj torej počnem?

Zadeva je enostavna. VSAKO JUTRO na sprehodu se pripognem in poberem ENO SMET. Izberem eno čimbolj čisto smet in jo vržem v smetnjak. Sicer se dotaknem umazane zadeve, ki ni moja, ampak dejstvo je, da je večja verjetnost okužbe, ko uporabim javni WC ali pa na primer, ko se v trgovini dotikam denarja, ki ga je v tistem dnevu prijelo že deset umazanih rok.

Posledice po enem mesecu

Po enem mesecu je na zelenicah v soseski manj smeti. Natančneje 20 kosov smeti manj, ker pač vsak delovni dan poberem eno. :)

In še zanimiv stranski učinek

Dejstvo je, da smo ljudje ovce. Če vidimo smet na tleh, je precej večja možnost, da bomo “priložili” svojo. V okolju, ki ima 20 smeti manj, je torej zmanjšana verjetnost, da bo naključni mimoidoči vanj odložil svojo smet. Ena pobrana smet na dan torej odžene onesnaževalca stran. :D

Poberi še ti.

Na poti v službo. Na poti na kosilo. Na poti do parkirišča. Kjerkoli jo pač najdeš.

In povej naprej.

Če se ti ideja zdi okej, se pridruži skupini Smet na dan.
IZRAČUN: Če se navade naleze 1000 ljudi, bomo v naslednjem mesecu mimogrede pobrali 20.000 kosov smeti! In svet bo malce lepši.

- – -

Članek objavljen tudi na Delo.si:http://www.delo.si/tuditi/blog/poberi-eno-smet-na-dan.html

Image via Wikipedia

Utrujena od celodnevnih predavanj in lačna, skoraj sestradana, sva se s kolegom peš napotila od univerzitetne stavbe, kjer se odvija konferenca o uporabniški izkušnji (UXweek), proti centru mesta San Francisco. Cel dan smo se učili oblikovati popolno storitev. Predvsem je šlo za spletne storitve, a naučila sva se tudi to, da je stvar zelo podobna v resničnem svetu. Na primer pri storitvah, kot je gostinstvo.

Najina lakota se iz koraka v korak stopnjuje. S težavo obideva napis California Style Grill. Z živci na koncu se izogneva dišečemu McDonaldsu. Kruljenje.

Nato podleževa. Na zunaj povsem navadna restavracija. Povprečna menza. Pogumno odpreva vrata in pričaka naju širok nasmeh. Drobceno dekletce nama navdušeno razloži, da gre za pakistansko indijsko restavracijo. Naj si kar izbereva mizo in usedeva.

Deloma zaradi nasmeha, deloma, ker v prostoru res dobro diši, pridno ubogava.

Takoj se zgodi prvi korak strežbe. Na mizi se brez vprašanja znajdeta dva kozarca. Prijazno jih napolni z vodo. Spet očarljiv nasmeh. Poda jedilnik.

Cena obroka 8 dolarjev (6 €). Prepoceni, da bi imel visoka pričakovanja. A prelačna sva, da bi si premislila.

Izbirava. Poleg imena jedi je v jedilniku zelo razločno napisano, za zahodnjake, kaj pomeni posamezna jed, koliko je začinjena in s čim. Jedilnik je jasen. Ne potrebujeva razlage. Izberem polovico piščanca. Ko se po petih minutah končno odločiva, je gospodična že pri mizi.

Opazujem prostor. Kuhinja je povsem odprta, opazujem 5 kuharjev, ki se sučejo s posodami. Delajo hitro, da se kadi, a so vendarle neverjetno umirjeni. Smejejo se, sproščeno izmenjujejo šale z natakarji. Vzdušje plemenitijo še ritmi sodobne indijske glasbe.

Vprašam, če imajo brezžični internet (wifi). Takoj mi odrecitira geslo: “welcometocafechaat”. Odprem Foursquare in se počekiram. Naročim pijačo Mango Lassi. Elegantno odlebdi in čez tri minute se pred mano znajde pijača. Čudovitega okusa.

Mine deset minut. Kuhar pomigne natakarici. Zasmejeta se. Čez pult se zakadi, hrana se približa mizi. Piščanec je svež, živo rdeče barve, mariniran v pravih začimbah. Basmati riž omamen, pravkar kuhan. Omaka malce pikantna, a le ob prvem grižljaju, nato se zlije z ostalimi okusi. Vse se kadi, izgleda odlično. Pokusiva. Kar je obljubljal izgled, je izpolnil okus.

Končava. Smeje gledava prazne krožnike. Pojavi se gospodična, vpraša, če sva zadovoljna, če bova še kaj. Rečeva, da ne. S sabo ima že pripravljen račun, postavi ga na mizo: “Plačajta kadarkoli bosta pripravljena”. Odlebdi.

Odpreva prenosnike, se priklopiva na internet:

1. Lokal pohvalim na spletnem mestu, kjer turisti izbirajo lokacije (yelp.com).
2. Nato ostaneva v lokalu še dobro uro, naročiva dodatno pijačo.
3. Kolega objavi pohvalo na Facebook.
4. napišem tole objavo za spletni portal Delo.si.

In v glavi se postavijo vprašanja:

Vprašanja, ki izhajajo iz zgoraj okrepljenih besed. Vprašanja, ki bi jih najraje zastavil slovenskim gostincem:

• Zakaj v sloveniji večina natakarjev ne zmore nasmeha? Zakaj se ne zavedajo, da je od kakovosti njihovega dela odvisna moja napitnina in ponovni obisk?
• Zakaj me natakar pogleda kot smet, če naročim kozarec vode? To ne pomeni, da ne bom naročil druge pijače. Posebej moram poudarit, da nočem ustekleničene, ker je pač tista iz pipe boljšega okusa. In zastonj.
• Zakaj natakarja čakam po pol ure, potem pa se primaje z odnosom “kaj bi pa ti rad?”
• Zakaj odlične hrane ne dobim v navadni restavraciji za 5 do 10 evrov, ampak moram iti zanjo v precej boljšo restavracijo, kjer za obrok plačam 20, 30 evrov. A iskrene, avtentične prijaznosti in človekoljubja ne opazim niti v teh.
• Zakaj v običajnih restavracijah ne znajo hrane servirati sveže, ampak vsaj del obroka pregrevajo ure in ure? Recimo krompir?
• Zakaj hrana izgleda vabljivo odlično in okusno na meniju, v živo pa me največkrat razočara?
• Zakaj so tako pogosto vsi živčni in slabe volje, še posebej, ko imajo veliko gostov? Načeloma veliko gostov pomeni dober biznis, stabilno službo in več napitnine.
• Zakaj se moram še posebej potruditi, ko želim plačat? Zdi se, da nočejo mojega denarja. Zdi se, da ne spoštujejo mojega urnika.
• Zakaj zoprnih natakarjev, ki ne marajo ljudi, nihče ne odpusti? Verjetno ogromno prijaznih ljudi trenutno čaka na Zavodu za zaposlovanje.

Vprašanja so seveda le pavšalna obsodba. Nekaj restavracij je odličnih, velika večina pač ne. Večini zmanjka pri kakovosti hrane. Skoraj vsem zmanjka pri kakovosti storitve in ustreznosti cene.

- -

Dragi/a bralec/bralka. Pošlji tole kakšnemu gostincu ali natakarju, ki tarna zaradi pomanjkanja gostov ali recesije. Ravno v teh časih mora poskrbeti za vrhunsko izkušnjo svojih lačnih gostov. Takšni gosti se redno vračajo in plačajo več.

- -

In če boste kdajkoli lačni v centru San Francisca, mimogrede obiščite Cafe Chaat. Prav nič posebnega ni za te kraje. Ne komplicirajo. Enostavno so dobri, kot znajo biti. Potrudijo se. In njihov slogan (obljuba) “Served fast and Fresh” ni presežek, a drži kot pribit: http://www.chaatcafes.com/locations.html

- -

Objavljeno tudi na Delo.si:
http://www.delo.si/tuditi/blog/ocaran-gost-objavi-izkusnjo-na-blogu.html

Image by Sean MacEntee via Flickr

Situacija #1 “Ej, a si videl tisto fotko, ki sem jo naložila danes? Nisi polajkal, pa ne vem, če si videl?”, zvečer pred spanjem vpraša žena.

“Erm .. Ne nisem ti polajkal” odvrnem. “… bom pogledal zdajle”. Zgrabim mobilnik, pogledam fotografijo, ki jo je mms-ala na Facebook in zadevo polajkam.

Nasmejiva se najinemu pomenku (kot v kakšnem kičastem romantičnem mjuziklu), nato pa zaspiva z mislijo, kam za vraga najin odnos pelje Facebook. Tistih 8 do 10 ur, ki jih vsak dan preživiva vsak zase pogosto spremljava kar prek Facebooka. Ker je praktično. Ker se na nek nenaraven način zdi naravno …

Situacija #2

Nenadoma, med malico, sodelavec izjavi: “Ti, a veš. Sem razmišljal o tistem, ko si rekel na temo X. Ne strinjam se s tabo, ker …”

Zdrznem se, ker se na temo X pač z njim še nikoli nisem pogovarjal .. In v naslednjem trenutku ugotovim, da mi kolega v resničnem življenju odgovarja na nekaj, kar sem pred parimi urami objavil na Facebooku.

- -

Take debate se mi dogajajo vse pogosteje in počasi se bom navadil. Ker je praktično. Ker si res ne znam zamisliti, kaj bi bilo narobe s tem, da debato začnem na Facebooku in jo nadaljujem offline pač s tisto osebo, ki jo tema zanima.

In ko se ozrem po prijateljih in znancih, se jim dogajajo zelo podobne stvari. Spletne vsebine in odnosi so včasih živele svoje življenje na spletnih straneh. Lepo hermetično zaprte. Z njimi so se ukvarjali posebneži, na začetku računalnikarji, kasneje specialisti imenovani webmojstri. Navadnemu smrtniku, sleherniku, se nikakor ni zdelo pametno resničnega življenja, tistega pravega mesenega vsakdana, zapravljati za nekimi zasloni in tipkovnicami.

Pa poglejte nas zdaj?! Druženje med prijatelji, sorodniki, celo med zakoncema, se dogaja povsod, v živo in na internetu. Prepleteno. Meje sozabrisane in internet ni več zaprt v glasni in vedno pokvarjeni kišti pod očetovo pisalno mizo … Internet ni več zoprna posebnost za mlade posebneže. Internet je Vsepovsod. Pol populacije ima svoj internet že v žepu, na vse bolj pametnem mobilniku. In skozi svojo na internet povezano napravo vsakdo ustvarja svoje odnose, svoje vsebine …

In zakaj je Facebook postal tako prepleten z življenjem?

Enostavno … Ker “Facebook” obstaja v naših življenjih tudi brez Facebooka. In je obstajal že davno pred Facebookom!

O čem govorim? … Odobravajoč pogled široko odprtih oči, rahel nasmeh in številne druge vrste neverbalnega odobravanja uporabljamo vsak dan. Brez besed ves čas signaliziramo, da nam je všeč, kar je sogovornik rekel, pokazal ali naredil. Hkrati tudi ves čas budno spremljamo, kaj je našim pomembnim drugim všeč. Točno tudi vemo, kdo je komu naklonjen in kdo koga ne mara. Tako se med sabo rangiramo in sporazumevamo. (Pa ne le mi. Zelo podobni rituali potekajo tudi v volčjem krdelu).

In točno te obstoječe rituale in signale je Facebook informatiziral v obliki “Všeč mi je” in pa “To je všeč Petru M., Janezu N. in 3 drugim.

In če nam je v vsakdanji interakciji nekaj izdatno všeč, seveda ne ostanemo pri neverbalnem, ampak se zakrohotamo ali rečemo še besedo ali dve … Zato ni naključje, da je osnovno Facebookovo polje za komentarje zelo kratko. Polje za komentar se odpre v trenutku, ko kliknemo neverbalni “Všeč mi je”. in okence nas povabi, da poleg neverbalnega “Všeč mi je”, dopišemo še svoje krohotanje in izjavo, na primer: “:D He, he, tole si pa res dobro povedal”.

- – -

Ustvarjalci Facebooka so nekje na svoji poti prepoznali, kaj je mazivo in kaj vezno tkivo te družbe. Kot bi z iglo zbodli točno določeno akupunkturno točko naših odnosov, so v internetno okolje prenesli navade in rituale, ki jih človeška civilizacija goji že tisočletja … In to je verjetno en od receptov za gradnjo res dobrih internetnih produktov.

Članek je objavljen tudi na Delo.si/tuditi.

Image by neonmarg via Flickr

Raznorazni strokovnjaki bodo te dni vroči oglas Čepin-Vlada-Agencija pretresali z vseh koncev, zato seveda – hop, še jaz na vlak. :) Neposrednih informacij od ustvarjalcev videa še nimam, a špekuliranje od zunaj je še mnogo bolj zabavno.

Zdi se, da se je napol nalašč – napol ponesreči, (predvsem pa zelo nerodno in torej zelo v vladnem stilu), iz neke pirovske flaške splazil grotesken duh, ikona potrošniške površinskosti, ki volivcem na dvo ali troumen način skrajno neuspešno skuša povedat nek vic …

Ponesreči ali nalašč, ko enkrat tak res čuden viralen video spustiš iz steklenice, ga sila težko stlačiš nazaj. Brž nastanejo še bolj čudni videoodgovori in začnejo se burne debate.

Izmed komentarjev na youtube sem izbral tri s klasičnim udrihajočim stilom

123rados: “Točno se vidi kdo je na oblasti kurbe, pedri in pesojebci, za to drhal jaz ne bom delu do 65 leta.”

Mijav2: “spot je parodija dela vlade in njenega karakterja, ki ga ta medijsko prepoznavna lepotica pooseblja do potankosti.”

TheBoyGoesOn: “Še z večjim veseljem bom 3x PROTI! Barbika (pahor) nas ne bo imel za norca”

In potem naletim na presenečenje, obstajajo pozitivni

Thestorz76: “The best! Vsi razumni argumenti niso palili, treba se je bilo norca narest iz ljudi, ki uporabljajo Semoličeve argumente, ki eno te isto trobezlja že sto let. Carica! Še Čepinki na koncu kapne!”

TheBoyGoesOn: “Delajo se norca iz nasprotnikov, ki za utemeljitev uporabljajo absurdne populizme. Ti pa tudi uporabljaš enega. Veš, da je reforma potrebna, ampak ne taka !!!??? Kakšna pa? Več kot dve leti so jo usklajevali!!! Je daleč najbolj mila reforma od vseh podobnih v evropi. Čisto nihče drug ni uspel enega samega konstruktivnega predloga. Kaj natančno bi pa ti rad?”

mlinska: “Poglejte si rajši še video z Bojanom Emeršičem, ki za razliko od provokacij ponuja tudi vsebino!”

. . .

In kaj bo posledica tega vica?

1. Užaljena manjšina ene barve bo še bolj proti.
2. Mlačna manjšina druge barve se čudi, a je še vedno za.
3. Večina, ki ji je že totalno vseeno, je dvignila pogled.

Osebno pa …

Vero v eno politično vejo sem pred časom zgubil, v drugo nikoli zares nisem verjel. Krogec na volilnem listku zadnje čase naredim čisto počasi in anemično, brez da bi poprej prebral besedilo zakona. In takrat se počutim, da pravzaprav ne bi smel imet volilne pravice!! Čudno se mi zdi, da pijan ne smem za volan, smem pa na volitve, brez da bi vedel o čem odločam?!

Eh to dno …

Razmišljam, da bi ustanovil stranko z imenom “Ne vem” ali pa “Nisem prepričan”? Ne bi rabil nobene kampanje, samo poskrbel bi, da se na volilnem listku pojavi zadnja. :)

Image by suttonhoo via Flickr

Tole je poziv vsem restavracijam, gostilnam, barom, beznicam, domačijam, kočam, hotelom, klubom in ostalim družabnim zbirališčem naše zelene deželice, naj takoj čimbolj odprejo svoje internetne pipice (Wi-Fi). Mobilni vedno-priklopljeni uporabniki vas že nestrpno čakamo!

Obstajajo približno trije načini, kako upravitelj lokala razmišlja o internetu:
1. Ne držimo. Imamo pa pivo, vino, čevape.
2. Zaračunamo. Kdor ga hoče, naj plača.
3. Internet je kot zrak. Dihanje in dostop sta pri nas brezplačna. Free Wi-Fi

Vsaka od treh strategij ima seveda svoje prednosti in slabosti. Pa poglejmo:

1. Interneta ne držimo

Ta strategija uspešno odganja vse tiste zoprne mladostnike z najnovejšim pametnim telefonom. Ker so Facebook, Twitter in Foursquare odvisneži, jim mobilnega dostopa do podatkov hitro zmanjka in če se le da uporabijo wi-fi. Lokale, ki nimajo dostopa, zelo radi ignorirajo ali pa celo blatijo. V njihovih pogovorih boste pogosto zasledili: “Ne, ne gremo tja. Dejmo se raje dobit v lokalu X, tam imajo wifi”.

Rezultat: Populacija v takšnem lokalu je starejša. Mlada, vse večja populacija internetnih vseprisotnežev se tam znajde le slučajno. Odsotnost dostopa pogrešajo, zato takšen lokal ni kul in nikakor ni v ožjem izboru za naslednji žur, kjer bi s prijatelji lahko zapravili nekaj sto evrov.

2. Internet zaračunamo

Ta strategija je pogosta, cene pa zelo variirajo. Ponekod geslo do interneta dobiš, ko plačaš pijačo. Ali pa ti geslo natisnejo ob računu. Nekateri gredo v tej strategiji celo dlje in neposredno obračunajo vsako internetno minuto posebej.

Rezultat: Plačljiv internet je malce bolje kot nič. Ko na primer čakaš na postrežbo, žalostno strmiš predse, saj se ne moreš priklopit, preverit Facebooka, e-pošte ipd. Ko končno dobiš dostop, je potrebnih kar nekaj klikov za vnos gesla v brskalnik. Tak lokal ne pusti dobrega vtisa. Vsaj ne tako dobrega kot lokal s strategijo 3.

3. Izvolite. Brezplačno!

Že na steni zadovoljen opaziš ogromen znak FREE WIFI. Če je omrežje zaščiteno, je geslo napisano kar na steni, sicer ti ga pove natakarica ali bližnji gost, ki že srfa. Mobilni telefon ali računalnik pa te itak že sam prijazno opozori: “Na razpolago ti je odprto omrežje!” Enostavno klikneš in si online … Čisti užitek! Podobno, kot pohodniku odleže ob kozarcu hladne vode ali piva. Užitek je še toliko večji, če se povezava vzpostavi v trenutku, se ne zatika in je dovolj hitra.

Rezultati:

• Gostje si zapomnijo lokal kot Wi-Fi lokal in ga obiskujejo pogosteje.
• Poslovneži iz okoliša se v takem lokalu dogovarjajo za sestanke.
• Mladi raje organizirajo žur, saj, kakšen pa je sploh žur brez povezave?
• Gost, ki srfa, pozabi na čas, naroči več pijače.
• Srfanje kuri kalorije. Mimogrede naročiš še hrano.
• Nekateri imajo prenostnik s seboj in v lokalu z wifijem delajo cel dan. Seveda kupijo več.
• Lokacija z wifi-jem dobi več objav in nasvetov v lokacijski igri Foursquare.
• Lokacija se znajde na seznamih wifi točk. (wifi točke, odpiralni časi)
• Kupec priporoči lokal na Twitter.com in Facebook.com. Vsak ima nekaj 100 prijateljev, nekateri jih imajo 1000. In vsi ti prijatelji so lahko obveščeni v trenutku.
• Turisti na internet napišejo pozitivne ocene. Na primer na LonelyPlanet, TripAdvisor in povsod drugod, kjer se turisti odločajo, kje bodo spali, jedli, žurali in zapravljali. Takole: “pri AH Klemencic nimajo odklenjenega wifi”, “Have really enjoyed the free wifi everywhere in Dubai!”, ”Pristava Lepena has free internet wifi & great breakfast“, “Kranjska Gora Forum: s there wifi in Hotel Lek?”

Katera strategija je torej prava?

Če imate prepoln lokal in povsem zasedene kapacitete, želite predvsem starejšo populacijo, se na vsak način hočete znebiti mularije z mobiteli ter nikakor nočete, da pri vas sestankujejo poslovneži … In nenazadnje, če res nočete biti opaženi v družabnih medijih, potem takoj zaprite svojo internetno pipico!

- – -

Ta prispevek je bil objavljen tudi na delo.si/tuditi

Futuristično, bolj-kot-ne na prvo žogo, na podlagi analize potreb enega samega uporabnika (mene) in brez kompleksnejše analize izvedljivosti, bom v tej objavi predlagal idejo in osnutek koncepta e-državnega portala.

Če bo idejo kdo komentiral, super. Če bo kdo odkril, da odkrivam toplo vodo, bom ob dobrem argumentu vesel, da rešitev že obstaja. Če pa se ne zgodi prav nič, bom pač v prihodnje spisal boljšo objavo. :)

Kje ima(m) torej uporabnik problem?

Ko pride do državnih zadev, imam strašne težave z upravno nepismenostjo. Ne vem, kaj točno je razlika med ministrstvi, upravnimi enotami, agencijami, službami vlade, kaj točno počnejo vsi tisti zaposleni na občini ali upravni enoti. In resnici na ljubo, njihova organiziranost me niti ne zanima.

Problem je, ker nikoli ne vem, pri katerem upravnem okencu moram registrirati avto. Lani sem se tako dva meseca vozil z neregistriranim vozilom, ker mi je neko obvestilo ušlo v napačno mapo. In potem sem dobil strašljivo obvestilo, da se bo oglasil Policist in prišel po tablice. Vem. Izgubljen primer sem. :/ Pojma tudi nimam, kje točno mi naračunajo davke in zakaj ravno toliko.

Zaradi vse te nejasnosti, priznam, se, če se le da, izogibam vsem tem okencem. Namreč, ko končno odkrijem pravega, me pošljejo domov po tri dodatne dokumente, pri drugem okencu mi povedo, da od prejšnjega meseca to storitev opravlja gospa pri četrtem okencu, ker je šla tista pri tretjem na porodniško … Pretiravam. Nalašč!

Lahko me obtožite nevedništva, ampak z vidika uporabniške stroke, nikoli ni kriv uporabnik/stranka, pač pa je problem v sistemu, ki je organiziran okrog samega sebe, namesto okrog uporabniških navad, potreb in motivov…

In grem iskat rešitev na splet!

Verjetno bi lahko prebral kakšno knjigo iz upravnega postopka, a ker že dobro desetletje verjamem, da bo internet rešil svet, sem se odločil, da postanem e-državljan. Nenazadnje že vsaj tri mandate poslušam, da smo bojda e-država.

In se kar hitro ustavim. Na e-uprava.gov.si
AAAAAA!!! Uh. Te tri mandate se je res veliko dogajalo!

Zgodil se je sindrom, ki se zgodi vsakemu spletnemu mestu, ki ga brez upoštevanja uporabnikov ustvarijo računalnikarji iz devetdesetih in ga potem dan za dnem, leto za letom, z leve in z desne bombardirajo različni interesi.

Vsak, ki dovolj pritiska, je tu objavil svojo pasico, vsak je vsilil svojo povezavo na svoj mali mali evropsko financirani e-projekt …

Edini pa, ki ne uresniči svojega interesa, je državljan! Prav tisti državljan, ki mu je sicer deklarativno e-portal namenjen!? Nihče ni vprašal uporabnika. Nihče ga ni opazoval ob uporabi. Pa bi bilo za odkritje največjih težav verjetno dovolj že 5 uporabnikov!

Uporabnik se pač ne pritoži uredništvu ali vladi, da karkoli želi od spletnega mesta. Enostavno se mu zazdi, da je premalo pismen. Da je premalo računalniško izobražen, da bi zadevo razumel. Da bo moral poleg upravnega postopka še na tečaj iz računalništva in potem mu bo več jasno in mu bo bolj prijetno … in bo lahko postal pravi e-državljan :/ In ne bo več treba obiskovati napačnih upravnih okencev!

Pa sem razmišljal. Kdo trenutno res zna na spletu upoštevat uporabnika?

Facebook. Več kot 600.000 državljanov Slovenije ga redno uporablja. Ne poznam statistik e-uprave, a verjetno so številke vsaj malce manjše ;)

Pa razmislimo, zakaj Facebooku uspe pritegniti uporabnika, državi pa ne?

• FB je že v osnovi grajen okrog uporabniških motivov, navad in potreb, ne okrog tehnologij!
• FB ne zaupa svojim pametnim odločitvam. Vsako odločitev testira in izmeri.
• FB je samoučeč organizem, izboljšuje se ves čas na podlagi podatkov o naši uporabi.
• Ob vsaki novi funkcionalnosti se FB pogovarja z uporabniki. Vključuje jih v razvoj.
• FB povezuje, je interaktiven, vpojen, oseben, prilagodljiv
• …

Pa sem narisal, kako bi državljana obravnavala e-uprava, če bi jo zgradili pri Facebooku.

DROBNI TISK:

• Seveda gre zgolj za poskus, za miselno igro na temo e-Uprave.
• V resničnem življenju bi tak projekt naletel na številne pravno formalne in sistemske ovire.
• Ključen problem pri izvedbi bi bil dostop do podatkov. Pri nas ni open-data pristopov, kot v Veliki Britaniji.
• Za resnejši predlog bi bilo treba analizirat vsaj 30 primerov že izvedenih portalov v tujini.
• Treba bi bilo izvesti in najti vse obstoječe raziskave o uporabnikih storitev e-uprave.
• Za zasnovo bi bila nujna celovita ekipa s področja uporabniške izkušnje (psihologi, politologi, analitiki, ekonomisti, komunikologi, oblikovalci …)

In še …

Prav nič ne zavidam ustvarjalcem trenutne e-uprave. Gre za ogromen sistem, ki ga je težko upravljati. Gre za tanker. Če ga hočeš premakniti, gre počasi. Zelo počasi. Pozivam le k premisleku, da znanja o delovanju sistemov niso dovolj in da je pravi čas, da se na vseh vmesnikih in vstopnih točkah zgodijo resne študije koristnosti, smiselnosti in uporabnosti.

Uspeh e-uprave ni v tem, kaj vse državljanu omogoča, ampak v tem, kaj državljani dejansko uporabljajo!

- – -

OPOMBA: Prispevek je bil spisan za Delo.si/tuditi

Image via Wikipedia

Že 10 let rišem enega za drugim. Rad jih imam. Po slovensko jim bojda rečemo žični modeli. :) Ta izraz me dela živčnega, zato tujko wireframe ponavadi pojasnim kot skico spletnega mesta ali aplikacije. Wireframe je nekakšna risba, ki naročniku, razvijalcu in ostalim pomaga koncipirat internetni projekt. Razloži smisel, namen, delovanje. Delno omogoča tudi uporabnostno testiranje in prepreči uporabnostne neumnosti, ki jih sicer odkrijemo kasneje v projektu, ko je porabljenega že mnogo preveč časa in denarja. 

Pripravljalna dela za dober wireframe

Če hočeš narisat res dober wireframe, je ključna pripravljalna analiza. Pri manjših projektih in nadgradnjah je dovolj en sestanek, pri projektih z večjo investicijo in tveganjem, pa je za analizo včasih potrebnih več tednov, celo mesecev.

V idealnem primeru bi v analizo vključil znanstvenike s področja psihologije, ekonomije, komunikologije, human computer interakcije, informacijske arhitekture, antropologije, tržnega raziskovanja, načrtovanja vizualnih komunikacij, poslovnega razvoja … V manj idealnem primeru analizo naredi oseba, ki je ta področja vsaj povonjala …

Spoznavanje uporabnika. Kakšni so motivi in navade posameznikov, ki bodo uporabljali našo stvaritev? Katera uporabniška okolja že uporabljajo? Kaj na internetu radi počno in že znajo ter česa ne? Ciljne skupine niso dovolj in res je pametno pripraviti persone. A tudi persone so brez pomena, če niso v akciji. Zato se odlično poda še metoda task analysis. Kaj se lahko naučimo iz statistik obstoječega spletnega mesta? Lahko na njem izvedemo usability test? Na koncu tega dela analize dobimo seznam uporabnikov, njihovih motivov, razvrščenih po pomembnosti.

Spoznavanje poslovnega konteksta. Kakšen je sploh cilj, namen in poslovni model naše rešitve? Koliko želimo zaslužit z našo rešitvijo in do kdaj? Kaj pravzaprav želimo skomunicirat? Koliko časa in denarja bo rešitev prihranila? Kje ima organizacija na trgu priložnosti? Kateri interni viri so v organizaciji na voljo in predstavljajo prednost? Imamo vsaj SWOT? Na koncu tega dela analize dobimo seznam čimbolj SMART ciljev, rangiranih po pomembnosti.

Sorodna in konkurenčna spletna mesta. V izogib odkrivanju tople vode se je priporočljivo ozreti po že narejenem. Ko približno vemo, kaj bo naša rešitev reševala, se nujno ozremo k ostalim poskusom reševanja. Kaj imajo sorodne rešitve in se splača posnemat. Kaj imajo konkurenti, pa jim ne deluje? Vse to je lahko vir idej in izboljša naš produkt. Dejstvo je, da so rešitve, ki jih uporabljajo veliki (Facebook, Google, Twitter, Amazon …) stestirane bolj kot bo kdajkoli stestirana naša rešitev.

Zakonik izkušnje (design principles). Facebook ima svojega. Google tudi. Je nekaj podobnega kot v oglaševanju brand guidelines, a ker imamo opravka z interakcijo, je zakonik izkušnje bolj dvosmeren, saj opisuje odnos in interakcijo rešitve z uporabnikom. Kaj bi bila naša rešitev, če bi bila človek. Kako bi reševala naše težave? “Design principles” so odlično orodje, ki pomaga presojati v trenutku načrtovalske dileme.

Nastavitev orodja. Za nizkonatančne wireframe potrebujemo le svinčnik in papir ali belo tablo s flomastri. Za naprednejše sem doslej uporabljal Visio, Axure in Omnigraffle. Slednji je res odličen, posebej z uporabo Konigi Stencilov. Obstajajo tudi spletne aplikacije (npr. Balzamiq), a to je okej le za prvo silo. Ne predstavljam si jih za vsakdanjo rabo.

In začnemo ustvarjat!

Najprej pozabi na vse analize in odpri ventile. :) Ne skrbi, vse imaš v glavi!. Nariši (na papir) vsaj 5 različic, ki rešijo zastavljeni problem. Pridobi čimveč možnih rešitev. Če želiš hitro potrditev od vseh deležnikov, jih vključi. Organiziraj na primer Brainwriting session z naročniki, programerji, oblikovalci. V obilico rešitev potem prikliči analizo, izberi najbolj ustrezno rešitev in jo izbrusi.

Naj wireframe izgleda realno. Težko si je predstavljat rešitev, če je ves tekst Lorem Ipsum in če so slike le prekrižani kvadratki. Za ozadje wireframe-a ponavadi vzamem sliko brskalnika (ali mobilnega telefona ali ipada). In uporabljam stencile, da gumbi izgledajo kot gumbi. Če se le da, uporabljam resnične ali vsaj verjetne tekste ter tudi naročnikove slike produktov, da izboljšam razumevanje in povečam možnost, da bo zadeva prepričala.

Je na vsaki skici zrela banana? To je element, ki kliče k akciji. Na primer vabi k ogledu še ene strani ali pa na primer k nakupu. Bo uporabnik vedel kje zgrabit? Bo banano znal odtrgat? Je banana zelena in izgleda grenka, ali pa se mu zdi zrela in sladka? V praksi to pomeni dobro viden gumb “naroči”. Ali prijava na e-novice z dobro argumentacijo, zakaj se prijaviti. Na medijskem spletnem mestu je banana lahko izpostavitev najbolj branih člankov.

Wireframe seveda še ni končni dizajn, je pa vendarle začetek oblikovanja. V njem definiramo razmerja med elementi, njihovo vidnost in izpostavljenost. Ko presojamo wireframe, vendarle ne presojamo oblike, ampak vsebino, pomene in hierarhijo, zato je najbolj ključno, da ne zabredemo pregloboko v grafično oblikovanje (Še sploh če teh znanj nimamo). Na preveč okrašenem wirefrejmu se hitro zgodi, da se debata usmeri na vizualno podobo, na ustreznost barv in velikost logotipa … Za kar pa je še prezgodaj!

Kontrastiraj. Kontrasti nam pomagajo razumeti, kaj je pomembno in kaj ni. Naslov naj bo na primer RES večji od besedila. Dober trik je tudi, da rahlo posiviš vse elemente in stanjšaš črte. Tako dobiš “plain situacijo” na kateri lahko izpostaviš element že s tem, da ga RAHLO odebeliš ali povečaš.

Uporabi mrežo. Če se nanjo ne spoznaš, mrežo uskladi z oblikovalcem. Posvetuj se z njim. Vsako stvar poravnaj z nečim, pa bo wireframe precej bolj učinkovito komunikacijsko orodje.

Dvomi v vsebinsko zasnovo. Če nekaj zgleda okej v tabeli vsebin iz katere izhajaš, bo mogoče povsem narobe izpadlo v meniju. Igraj se s poimenovanji, igraj se z granulacijo vsebin, težo sklopov. Ni še prepozno! Ampak če rušiš razporeditev informacij v tej fazi, pozorno preveri, da so vse poti do informacij ostale odprte.

Kolaboriraj. Beseda kolaboracija je negativna le med vojno. Sodeluj. Sprašuj. Sodeluj. Z naročnikom, oblikovalcem, izvajalcem. In testiraj rešitve z uporabnikom!

Stestiraj na uporabniku, na dveh, treh, več njih … Pri tem je super, če testiranec ničesar ne ve o projektu. Povej mu samo uporabniško zgodbo “Kot uporabnik lahko kupiš produkt” Kaj bi naredil. Ali na primer: “Prišel si z googla, iskal si X. Prišel si na to stran. Kaj boš storil?” V softverski industriji en za drugim propadajo produkti, ki jih znajo uporabljat le njihovi ustvarjalci!

Ne načrtuj preobsežno. Raje iteriraj. Sodoben internetni razvoj je agilen. Od načrtovalca uporabniške izkušnje zahteva več manjših rešitev in ne ogromne dokumentacije. Ker nihče v resnici ne ve, kaj bo delovalo in kaj ne, se je kot najboljši pristop izkazal koncept minimalnega smiselnega produkta. To pomeni, da najprej narediš majhno stvar, jo izvedeš in ugotoviš kaj na njej deluje. Nato načrtuješ naslednjo manjšo stvar na podlagi resničnih uporabniških izkušenj s prejšnjo različico …

Tako. To je skoraj vse, kar vem o wirefrejmanju. :) Kritizirajte, komentirajte …

Povezave na temo wireframe:

• Wireframing for web apps (contrast.ie)
• Introduction to wireframes in Wireframes for the wicked (slideshare.com)
• Wireframes are dead, long live rapid prototyping ” UX for the masses (uxforthemasses.com)
• Creating Concepts: Three Approaches to Web Design Mockups (thenextweb.com)

Image via Wikipedia

Slovenske internetne firme zahtevajo top znanje in talent od strokovnjakov za uporabniško izkušnjo, pričakujejo genialnost in vrhunsko znanje od programerjev. To je super! Ko pa pride do vodenja projektov, se iz neznanega razloga pogosto obnašajo, kot da ta stroka sploh ne bi obstajala.

Delovno mesto vodje projekta tako zavzamejo osebe z bazičnim generalnim znanjem o internetni panogi ter dobrimi komunikacijskimi sposobnostmi. Poleg tega je za zaposlitev pomembna še veščina pisanja e-pošte, izdajanje faktur ter avtoritarno teženje vsem vpletenim, naj se za vraga držijo obljub … In to je celotna metodologija!

Posledice: Projekti slabe kakovosti zaključeni z do 3-kratno zamudo z razočaranim naročnikom, ki ne naroči več in nemočno ekipo, ki je delala veliko in pod ogromnim stresom, pa se vendarle spet ni dobro končalo.

Pred dvemi leti sem prvič spoznal, da je vodenje projektov stroka (via @tilentravnik). Stroka s svojimi metodami, znanji in triki, kot vsaka druga stroka. Spoznal sem tudi, da metodologija agilnega vodenja Scrum ali vsaj nekateri njegovi principi ključno prispevajo k rezultatom na vseh ravneh. Letos, ko smo (Domenca Labs) organizirali prvo Slovensko izobraževanje certificiranje pa sem tako kot 20 drugih udeležencev postal tudi Certificiran Scrum Master.

Kaj je sploh Scrum? Metoda agilnega vodenja projektov, ki jo uporabljajo vse resne razvojne firme, ker naj bi trikratno povečal učinkovitost ekipe. (wikipedia.org/scrum) ..

Zase težko rečem, da sem svoje razmišljanje že totalno scrumificiral. To me še čaka. Sem pa vsekakor izkusil ogromne prednosti v primerjavi z internetnimi projekti “na ključ”.

Ni pretvarjanja, da vemo kaj delamo.

Dejstvo je, da niti največji strokovnjaki ne vedo, kakšen bo naslednji Facebook? Ali bo naš projekt “vžgal” pri uporabnikih in nam prinesel finančni uspeh, je vedno vsaj deloma ugibanje. Scrum vkomponira to ugibanje v proces. Ker na začetku premalo vemo, zgradimo najmanjšo možno različico produkta, ki še ima vrednost za uporabnike in posel in na njej poceni stestiramo hipotezo.

Ko postane jasno, da nekaj učinkuje, sledi naslednja poceni verzija projekta, ki temelji na fidbeku na predhodnjo različico. Tako se izognemo pogosto ogromni nepotrebni strateški dokumentaciji, ki predvideva delo za mesece in leta vnaprej.

Pogosta zabloda klasičnih projektov je vztrajanje pri desetinah funkcionalnostih dvomljive vrednosti enostavno zato, ker so bile na začetku domišljene in specificirane. Zato je zgodovina softverskih projektih polna primerov, ko se je zgradil (in investiral) jumbo-jet, čeprav so uporabniki in trg potrebovali lahko jadralno letalo.

Naročnik je močneje vpleten v nastanek projekta in ga usmerja

Ker naročnik po metodologiji Scrum vsakih 14 dni (odvisno od dolžine sprinta) preživi en dan z njimi, točno ve, v katera projektna dela vlaga svoj denar. Osebno pozna vse (!) člane ekipe in točno ve v kakšno ekipo investira svoj denar. Posledično naročnika med projektom in na koncu projekta nič posebnega ne preseneti.

Scrum tako ne tolerira black-boxa, v katerem bi se strokovnjak ali ekipa lahko pretvarjala, da ustvarjajo raketno znanost. Scrum tako tudi nikakor ne tolerira naročnikov, ki ne želijo biti vpleteni v lastne projekte ali nimajo časa zanj!

Manj zamud

Pri Scrumu se ekipa in posameznik zaveže, točno koliko bo narejenega v kratkem času (naslednjem sprintu), zato je odgovornost skoncentrirana na posamezniku oz. ekipi, ki se je za nalogo zavezala. Ob klasičnih pristopih projektnega vodenja večino odgovornosti nosi vodja projektov, ki mora edini stopiti pred naročnika.

Odgovornost Scrum ekipe povzroči, da nezreli, nedisciplinirani in neprofesionalni “slepi potniki” odpadejo iz ekipe po naravni poti.

Boljša ekipna klima

Občutek zaključevanja v skladu z obljubami je neprecenljiv. Zaradi boljše komunikacije in dnevnih sinhronizacij je v Scrum ekipah stalen občutek aktivnosti in narejenega. Ker posameniki dnevno poročajo o težavah, se stari grehi ne nabirajo. In ker je planiranje lastnega časa tako pomemben del metodologije, je malokdo prisiljen v nadure in ekipa ima v petek ob treh čas za pivo. Ker se velik del načrtovanja produkta in prioritiziranja projekta zgodi sproti, se člani ekipe čutijo avtorji produkta, ki ga delajo, kar pomembno vpliva na kakovostno delo in motivacijo.

- – -

Nekaj odprtih vprašanj, dokler se v celoti ne scrumificiram:

• Kako v Scrum vpeljati člane ekipe, ki niso ves čas na ekipi, na primer oblikovalec?
• Kako učinkovito vpeljati Scrum v ekipo, ki se oklepa dela po starem?
• Kako uporabiti Scrum metode na mini projektih, na primer 3 ljudje, 1 teden?
• Kako prodati Scrum v okolju, kjer so vsi navajeni “projektov na ključ”?
• Kako razložiti Scrum pristop na Pitchu?

Blogerski znanci, nekoč vplivneži slovenske blogosfere, so drug za drugim ugašali. Blogali manj in manj. Tisti, ki so prej zmogli po eno objavo na teden, so začeli pisati na en mesec, na pol leta … Čemur pa že težko rečemo bloganje.

V času tega blogerskega zatišja nisem več skrbel za blog na naslovu kalidej.net/mitja in posledično se mi je zrušil WordPress. Tako zelo, da sem ostal brez vse vsebine. A nebodigalen sem skočil na Web.archive.org in tam presrečen ugotovil, da je vsa moja vsebina še nekje shranjena. Nakopiral sem jo v tale novi blog, nato pa ugotovil, da je večina stvari, ki sem jih nablogal od 2003 do 2008 danes komajda še relevantnih. Od 90-ih objav se mi jih je za prenos na novi blog zdelo vrednih le 10.

Zakaj bi blogal? Če pomislim na svojo spletno uporabo, še vedno najboljše vsebine preberem na blogih. Tja ne pridem direktno, pač pa skozi Twitter.

Uh. Težko je smiselno pisat po tolikem času … Zarjavel? :)