June 29, 2011
Všeč mi je
Image by Sean MacEntee via Flickr
Situacija #1 “Ej, a si videl tisto fotko, ki sem jo naložila danes? Nisi polajkal, pa ne vem, če si videl?”, zvečer pred spanjem vpraša žena.
“Erm .. Ne nisem ti polajkal” odvrnem. “… bom pogledal zdajle”. Zgrabim mobilnik, pogledam fotografijo, ki jo je mms-ala na Facebook in zadevo polajkam.
Nasmejiva se najinemu pomenku (kot v kakšnem kičastem romantičnem mjuziklu), nato pa zaspiva z mislijo, kam za vraga najin odnos pelje Facebook. Tistih 8 do 10 ur, ki jih vsak dan preživiva vsak zase pogosto spremljava kar prek Facebooka. Ker je praktično. Ker se na nek nenaraven način zdi naravno …
Situacija #2
Nenadoma, med malico, sodelavec izjavi: “Ti, a veš. Sem razmišljal o tistem, ko si rekel na temo X. Ne strinjam se s tabo, ker …”
Zdrznem se, ker se na temo X pač z njim še nikoli nisem pogovarjal .. In v naslednjem trenutku ugotovim, da mi kolega v resničnem življenju odgovarja na nekaj, kar sem pred parimi urami objavil na Facebooku.
- -
Take debate se mi dogajajo vse pogosteje in počasi se bom navadil. Ker je praktično. Ker si res ne znam zamisliti, kaj bi bilo narobe s tem, da debato začnem na Facebooku in jo nadaljujem offline pač s tisto osebo, ki jo tema zanima.
In ko se ozrem po prijateljih in znancih, se jim dogajajo zelo podobne stvari. Spletne vsebine in odnosi so včasih živele svoje življenje na spletnih straneh. Lepo hermetično zaprte. Z njimi so se ukvarjali posebneži, na začetku računalnikarji, kasneje specialisti imenovani webmojstri. Navadnemu smrtniku, sleherniku, se nikakor ni zdelo pametno resničnega življenja, tistega pravega mesenega vsakdana, zapravljati za nekimi zasloni in tipkovnicami.
Pa poglejte nas zdaj?! Druženje med prijatelji, sorodniki, celo med zakoncema, se dogaja povsod, v živo in na internetu. Prepleteno. Meje sozabrisane in internet ni več zaprt v glasni in vedno pokvarjeni kišti pod očetovo pisalno mizo … Internet ni več zoprna posebnost za mlade posebneže. Internet je Vsepovsod. Pol populacije ima svoj internet že v žepu, na vse bolj pametnem mobilniku. In skozi svojo na internet povezano napravo vsakdo ustvarja svoje odnose, svoje vsebine …
In zakaj je Facebook postal tako prepleten z življenjem?
Enostavno … Ker “Facebook” obstaja v naših življenjih tudi brez Facebooka. In je obstajal že davno pred Facebookom!
O čem govorim? … Odobravajoč pogled široko odprtih oči, rahel nasmeh in številne druge vrste neverbalnega odobravanja uporabljamo vsak dan. Brez besed ves čas signaliziramo, da nam je všeč, kar je sogovornik rekel, pokazal ali naredil. Hkrati tudi ves čas budno spremljamo, kaj je našim pomembnim drugim všeč. Točno tudi vemo, kdo je komu naklonjen in kdo koga ne mara. Tako se med sabo rangiramo in sporazumevamo. (Pa ne le mi. Zelo podobni rituali potekajo tudi v volčjem krdelu).
In točno te obstoječe rituale in signale je Facebook informatiziral v obliki “Všeč mi je” in pa “To je všeč Petru M., Janezu N. in 3 drugim.
In če nam je v vsakdanji interakciji nekaj izdatno všeč, seveda ne ostanemo pri neverbalnem, ampak se zakrohotamo ali rečemo še besedo ali dve … Zato ni naključje, da je osnovno Facebookovo polje za komentarje zelo kratko. Polje za komentar se odpre v trenutku, ko kliknemo neverbalni “Všeč mi je”. in okence nas povabi, da poleg neverbalnega “Všeč mi je”, dopišemo še svoje krohotanje in izjavo, na primer: “:D He, he, tole si pa res dobro povedal”.
- – -
Ustvarjalci Facebooka so nekje na svoji poti prepoznali, kaj je mazivo in kaj vezno tkivo te družbe. Kot bi z iglo zbodli točno določeno akupunkturno točko naših odnosov, so v internetno okolje prenesli navade in rituale, ki jih človeška civilizacija goji že tisočletja … In to je verjetno en od receptov za gradnjo res dobrih internetnih produktov.
Članek je objavljen tudi na Delo.si/tuditi.